13/02/2018

Neža Okršlar: BELLA ITALIA ali ERASMUS+ izmenjava pri sosedih

Med oktobrom 2017 in januarjem 2018 sem imela možnost dela v italijanski bolnišnici Santa Maria della Misericordia, v Udinah. Ta ime predstavlja združenje bolnic vseh medicinskih področij, ki so na enem mestu. Prakso sem opravljala najprej v sklopu kirurške bolnice Ospedale Nuovo, ki je bila zgrajena leta 2015. Mesec in pol sem delala na oddelku za ortopedijo, kjer sem imela priložnosti videti kako pripravljajo paciente na operacije in kako jih obravnavajo po operaciji. Srečevali smo se z raznovrstnimi poškodbami, frakturami in endoprotezami. Delo v njihovem timu je bilo čisto novo izkušnja. Med njihovimi zdravstvenimi timi namreč ni tako izrazite hierarhije, kar pomeni, da sta delovanje in komunikacije med zdravniki in medicinskimi sestrami, srednjimi sestrami, fizioterapevti in ostalimi sodelavci na bolj sproščeni ravni, da ima resnično vsak profil možnost izraziti mnenje in da na koncu delo opravimo na podlagi najboljše ideje, ne glede na to iz katerega profila prihaja. 



Italijani so sicer zelo odprti, komunikativni in družabni, vendar se ne morejo pohvaliti z znanjem angleščine, prej francoščine. Komunikacija z njimi je bila v določenem deležu ovira, vendar smo se vsi skupaj naučili določenih fraz – oni v angleščini, predvsem pa jaz v italijanščini, tako da neznanje jezika na koncu ni več predstavljalo skoraj nobene ovire. V velikem primeru pa je bilo to popestritveno sredstvo za delo v timu in vir smeha v timu in pri pacientih. 
Drugi del praktičnega usposabljanja sem opravljala v sosednji zgradbi za pediatrijo. Dodelili so me na splošni oddelek za pediatrijo, kjer sem imela priložnost videti celotno patologijo. Začenši z onkologijo, psihiatrijo, nevrologijo, do raznih infekcijskih stanj, internističnih obolenj, več organskih poškodb po avtomobilskih nesrečah, akutnih respiratornih obolenj, dihalnih stisk, otrok z motnjami v duševnem, gibalnem in senzornem razvoju. Otroci so bili stari od enega meseca do 18 let. Delo z njimi in njihovimi starši je bilo v večini primerov uspešno. Na oddelku so se zaposleni trudili, da bi izvajali atravmatsko zdravstveno nego in da bi imeli osebni pristop do pacientov in njihovih staršev. V veliko zadovoljstvo mi je bilo sodelovati tudi s tem timom.
 
 
Italijanske medicinske sestre delajo 36 ur na teden. Po eni nočni izmeni imajo dva dni prosto (cel dan v dnevu po nočni izmeni in še cel naslednji dan). Veliko več je tudi diplomiranih zdravstvenikov, kar za timsko delo pomeni dodaten plus. Diplomirane medicinske sestre so glede izobrazbe na enakem nivoju kot mi, vendar delajo več stvari, ker njihove srednje medicinske sestre delajo le kot asistentke z enoletno šolo, kar pomeni, da lahko izvajajo le nego. Vse ostale stvari, ki jih pri nas delajo srednje medicinske sestre (nap.:per oralna terapija in merjenje vitalnih funkcij) opravljajo diplomirane. To pomeni tudi, da imajo na oddelkih veliko več zaposlenih diplomiranih medicinskih sester kot srednjega kadra in da delo iz stališča organizacije poteka na popolnoma drugačen način. 

Sedaj ko gledam na izmenjavo iz malo bolj oddaljene perspektive, lahko rečem, da je zame odigrala pomembno vlogo v procesu izobraževanja. Študentje med študijem večkrat tožimo, da nam v kliničnih okoljih določene stvari niso všeč, moči in idej o spremembah pa nimamo. Predan svojemu poklicu bi radi da se določene stvari izboljšajo, ovržejo, spremenijo ali kako drugače preoblikujejo na višji nivo. Ravno tu je izmenjava v tujini eden od prvih korakov, ki ti širi obzorje, kaj vse je sploh možno narediti. In ne želim reči, da je v našem slovenskem zdravstvu treba vse spremeniti. Večkrat so bili namreč naši italijanski kolegi presenečeni in navdušeni nad tem, kako to mi delamo v Sloveniji. Seveda pa poleg izobraževalnega procesa izmenjava pomeni tudi osebnostno rast in širjenje obzorij, kar gre z roko v roki pri oblikovanju profila medicinske sestre, v tako, kot si vsak iz med nas želi, na koncu postati.