Založba

Posvet MOJA KARIERA - QUO VADIS postaja tradicionalni posvet premikanja mej v razvoju zdravstvene nege. Izvajamo ga od leta 2008 naprej. Preko zaključkov posvetov smo oblikovali izhodišča za nacionalno strategijo razvoja v zdravstveni negi do 2020, opredelili smo vlogo menedžmenta pri razvoju zdravstvene nege, zlasti na področju izobraževanja, raziskovanja in razvoja. Spodbudili smo premislek o podiplomskem izobraževanju v zdravstveni negi, opredelili pojem »advance level of nursing« kot napredne oblike dela in kasneje kot zahtevnejše oblike dela v zdravstveni negi. Pomembna je bila razprava v 2011 o umestitvi specializacij v zdravstveni negi in v 2012 o razvoju doktorskega študija v zdravstveni negi.
Vedno smo vsebine posveta usklajevali z nacionalno organizacijo na področju zdravstvene nege, Zbornico zdravstvene in babiške nege – Zvezo društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije ter Ministrstvom za zdravje. Na nekatere posvete smo povabili tudi resorno ministrstvo za visokošolsko izobraževanje ter Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu. Posveti so tudi odraz vprašanj, ki se pojavljajo na Razširjenem strokovnem kolegiju za zdravstveno nego in lahko rečemo, da so sinteza aktualne problematike v danem trenutku. Pri razpravljanju o tem, kje smo in kam gremo, vedno uporabimo pristop mednarodne primerljivosti, kar pomeni, da prispevki vabljenih predavateljev temeljijo na njihovem uvidu v mednarodne smernice in standarde ter spoznanja raziskav. Pomemben doprinos posvetov je povabilo strokovnjakov iz tujine, ki predstavijo njihove nacionalne rešitve, standarde in smernice, ki jih vodijo pri tem.
Letošnji posvet je usmerjen v »Zahtevnejše oblike dela v zdravstveni negi: Mednarodni pristopi in stanje v Sloveniji?« Posvet bo zagotovo pripomogel k razjasnitvi tako terminologije kot vsebine zahtevnejših oblik dela v zdravstveni negi, kar je osnova za načrtovanje aktivnosti na področju podiplomskega izobraževanja, kjer nas poleg strokovnih magisterijev čakajo še druge oblike izobraževanja in usposabljanja kot so specializacije in ciljana specialistična izobraževanja za določena dela in naloge, zato je pomembno, da v stroki jasno razumemo doprinos strokovnih magisterijev, specializacij in specialističnih izobraževanja za določena dela in naloge. Vse to je potrebno umestiti v že izdelano nacionalno terminologijo in izvesti primerjavo s terminologijo v mednarodnem prostoru. Osnova za dialog je namreč, da vsi razumemo, o čem govorimo in da imamo jasno opredeljene aktivnosti in kompetence, ki ji določeno podiplomsko izobraževanja prinaša za delo v klinični praksi ter da znamo posameznika s pridobljenimi podiplomskimi znanji ustrezno umestiti v delovne procese in ga tudi ustrezno nagraditi.
Izhodiščni nagovor udeležencem posveta: »Zavedati se je potrebno, da se zdravstveni sistemi v razvitem svetu srečuje s povečani potrebami po storitvah, države pa s problemom globalne krize, ki se odraža tudi v zdravstvu. Od medicinskih sester se pričakuje prevzemanje kompleksnih in samostojnih nalog v zdravstveni obravnavi in prevzemanje skrbi za zdravje ljudi. Kako lahko medicinske sestre z več znanji, sposobnosti in večjimi kompetencami pripomorejo k vzdržnosti zdravstvenega sistema? Kaj nam kažejo izkušnje razvitega sveta?«
Prepričana sem, da bo posvet prispeval k oblikovanju jasnih poti in nalog vseh akterjev na tem področju. Ne gre za parcialne interese, gre za umestitev stroke kot enakovredne znanstvene discipline v zdravstveni sistem v Sloveniji. To, da smo sposobni biti znanstvena disciplina, lahko dokažemo le sami.