Zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini – izzivi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji

Sredi februarja 2018 smo prejeli lepo novico iz Agencije za raziskovanje RS (ARRS), da smo se uvrstili v drugo fazo Javnega razpisa za (so)financiranje temeljnih raziskovalnih projektov za leto 2018. Naša prijavljena tema proučuje zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini kot izziv dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Vemo, da je dolgotrajna oskrba v Sloveniji šele v razvoju in da glavnina le-te trenutno temelji na družinskih oskrbovalcih. V projekt smo vključili tako znanstvenoraziskovalne kot razvojne vidike proučevanja tega področja. V izvedbo projekta bo vključenih pet partnerjev: Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, Zdravstveni dom Ljubljana, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Inštitut RS za socialno varstvo in Inštitut Karakter. V nadaljevanju opisujem problematiko dolgotrajne oskrbe, ki je bila izhodišče za pripravo prijave na razpis.

Evropska unija kot dolgoživa družba

Staranje populacije je eden od največjih družbenih in ekonomskih izzivov, s katerim se sooča Evropska unija (EU). Ne gre samo za povečevanje deleža starejših od 65 let in več, ki hitro narašča, narašča tudi število starejših od 80 let in več. Delež populacije, stare 80 let in več, znaša danes 5,1 %, leta 2060 pa bo znašal že 12,3 %. Zapisana dejstva nimajo samo učinka na potrebo po razvoju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev, imajo tudi svoje učinke na trg dela, socialno varnost, pokojninski sistem, razumevanje gospodarske rasti in prednostne naloge vladnega financiranja. Brez odločnega ukrepanja lahko ta demografski razvoj ogrozi finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov in sistemov socialne oskrbe. Tako napovedi kažejo, da se bodo v državah EU do leta 2060 povečali izdatki za javno zdravstvo za vsaj 3 % BDP-ja ali več na račun akutne zdravstvene obravnave starejših in dolgotrajne oskrbe.

Evropske politike na področju staranja in s tem povezanih ukrepov v zvezi z zdravjem so v zadnjih letih usmerjene v razumevanje in udejanjanje aktivnega staranja. Poudarjeni so prepoznavanje potencialov, ki jih imajo starejši ljudje, promoviranje njihove aktivne vključenosti v družbi in gospodarstvu ter ustvarjanje pozitivne podobe o dolgoživi družbi. Pojem aktivno staranje je predstavljen kot pomoč ljudem pri ohranjanju čim daljšega aktivnega obdobja samostojnosti in priložnosti, da prispevajo k razvoju skupnosti, družbe in gospodarstva.

Dolgoživost kot fiziološki pojav in izziv za strokovnjake

Pri staranju prihaja do številnih fizioloških sprememb, ki se odražajo v zdravstvenem stanju oseb. Je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, je pa mogoče prispevati, da ima človek v tem obdobju čim manj zapletov, ki vplivajo na kakovost življenja, ter da čim dlje ohrani samostojnost in samopodobo, da zmore skrbeti zase. Dolgoživost populacije je tako treba razumeti kot pojav, ki neizogibno spreminja zdravstvene stroke, ki se bodo morale bolje povezovati tako znotraj zdravstvenih timov kot ravni zdravstva. Še več, ključnega pomena postaja medsektorska povezanost zdravstva in sociale na področju implementacije dolgotrajne oskrbe. Z višanjem starosti se namreč povečuje potreba po tovrstni oskrbi.

Nujna je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

S pojmom dolgotrajna oskrba razumemo niz storitev ob zmanjšani stopnji telesnih in kognitivnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih.

Delež neformalne družinske oskrbe je v Evropi še vedno večji od deleža formalne dolgotrajne oskrbe, zato tudi opisana skrb in spodbude EU za razvoj tega področja. OECD za neformalne oskrbovalce pravi, da so temelj sistemov dolgotrajne oskrbe v vseh državah OECD-ja. Neformalne oskrbovalce opredeli kot tiste, ki vsaj eno uro na teden nudijo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, družinske oskrbovalce pa kot tiste, ki dnevno ali tedensko svojim družinskim članom, prijateljem in drugim iz svojega socialnega omrežja, ki živi­jo znotraj ali zunaj njihovega gospodinjstva, nudijo pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih. V poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito navajajo, da v večini evropskih držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, in obenem ocenjujejo, da je neformal­nih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Nič drugačna ni slika v Sloveniji. V neformalno oskrbo so najpogosteje vključeni družinski oskrbovalci, ki so najpogosteje zakonski partnerji in hčerke, sledijo drugi sorodniki. Zaradi obremenitev in načinov današnjega življenja neformalni družinski oskrbovalci čedalje težje opravljajo to nalogo. V Sloveniji žal še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, je pa bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so se posredno navezovali tudi na neformalne oskrbovalce, vendar ti ne rešujejo dolgotrajne oskrbe kot pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame skrb zanj, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje oskrbovalca. Raziskave opisujejo pojav depresije, tesnobnosti, zaskrbljenosti, psihološke stiske ob slabšanju varovančeve funkcionalnosti in bližanju smrti.

Politiki morajo prevzeti odgovornost za delujoči sistem dolgotrajne oskrbe v državi

Slovenija se uvršča v tretjo, najmanj razvito skupino evropskih držav glede urejanja sistema dolgotrajne oskrbe in deleža sredstev, ki je namenjen temu področju. Prvo skupino predstavljajo severne evropske države, drugo zahodne države in tretjo države Mediterana, centralne in vzhodne Evrope ter Irska. Prav tako je Slovenija na repu držav v usposobljenosti delovne sile za področje dolgotrajne oskrbe, predvsem je pereča nizka vključenost diplomiranih medicinskih sester v dolgotrajno oskrbo. Tako lahko zaključimo, da so v Sloveniji podporni mehanizmi dolgotrajne oskrbe v zametkih in razpršeni medsektorsko ter niso ustrezno koordinirani (zdravstveni sistem, socialnovarstveni sistem, sistem pokojninskega varstva, sistem družinskega varstva, sistem invalidskega varstva idr.). Taka razpršenost pravic onemogoča, da bi se dolgotrajna oskrba razvila v odziven sistem pomoči posamezniku, ki je središče te oskrbe. Pojavljajo se odprta vprašanja, kdo so odgovorni za financiranje storitev v skupnosti, kakšna naj bo enotna ocena upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe, kdo naj izvaja storitve in v kakšni mreži, kdo bo odgovoren za koordinacijo sistema, njegov nadzor in financiranje.

V Sloveniji tudi ni kulture, da bi se zdravstveni in socialni delavci izobraževali na način, da bi imeli določene vsebine skupne v času visokošolskega izobraževanja ali v okviru kontinuiranega profesionalnega izobraževanja. To se potem odraža tudi v delovanju teh dveh sistemov, ki delujeta premalo povezano, dolgotrajna oskrba pa je integrirana dejavnost socialnih in zdravstvenih storitev.

Ne smemo pozabiti, da uporabniki dolgotrajne oskrbe niso samo starejši od 65 let. Uporabniki so tudi otroci do starosti 17 let (prirojene okvare, poškodbe ob rojstvu, hude in redke bolezni idr.) in odrasli v obdobju med 18. in 64. letom starosti (hujše poškodbe, resna bolezenska stanja, zapleti po zdravljenjih idr.). Zato OECD dolgotrajno oskrbo poimenuje kot hitro rastoči sektor, ki je ni mogoče več graditi na neformalni oskrbi, temveč večinsko na formalni oskrbi na domu in formalni oskrbi v institucijah. Raziskovalci potreb po dolgotrajni oskrbi predlagajo integracijo treh temeljnih področij delovanja v dolgotrajni oskrbi: (1) neformalni oskrbovalci na domu, (2) formalna dolgotrajna oskrba v lokalni skupnosti in (3) formalna dolgotrajna oskrba v institucijah. Kako se kaže ta integracija? Integriran sistem dolgotrajne oskrbe na ravni države in lokalne skupnosti mora prepoznati neformalne družinske oskrbovalce, jih vključiti v formalno dolgotrajno oskrbo, oceniti njihove potrebe in jim dajati podporo pri njihovem delovanju. Razviti je treba formalno dolgotrajno oskrbo v lokalni skupnosti, ki naj vključuje razvoj različnih storitev na domu (zdravstvena in socialno oskrbovalna pomoč na domu idr.). Te storitve naj bodo koordinirane in spremljane z vidika ustreznosti, kakovosti in usposobljenosti njihovih izvajalcev. Zdravstveno varstvo primarne ravni se mora usmeriti na krepitev zdravstvene osveščenosti starejših in izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje bolezni in stanj, značilnih za starejšo populacijo. Pomembni so skupnostni pristopi na primarni zdravstveni ravni, kot so duševno zdravje starejših, koordiniranje skrbi za posameznika s potrebami po dolgotrajni oskrbi na domu, organizirana zdravstvena oskrba, usmerjena v starejše, povezanost primarnega zdravstva z institucijami za starejše, potrebno je povečanje storitev patronažne dejavnosti za potrebe starostnika in potrebe neformalnih oskrbovalcev idr. Tretji segment dolgotrajne oskrbe je obravnava v institucijah, ki se jo razume kot urejeno ponudbo organiziranih namestitev, prilagojenih potrebam starejših, in vključuje zdravstveno nego na različnih ravneh zahtevnosti. Zdravstvena nega naj bo usmerjena v posameznika in v pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih starejšega, poleg tega naj institucija zagotavlja tudi specializirano zdravstveno nego na področju bolezni, značilnih za starostnike. Opisana dolgotrajna oskrba se odvija v domovih za starejše, varovanih enotah za starejše ter negovalnih oddelkih v zdravstvenih zavodih in domovih za starejše.

Dolgotrajno oskrbo je treba umestiti v sistem zdravstveno-socialne obravnave, ki se naj financira iz sredstev, s katerimi upravlja ZZZS, saj je dolgotrajna oskrba preplet storitev, ki pokrivajo zdravstvene in socialne potrebe uporabnika. Glede na dolgoživost družbe, razumevanje potreb starejših in glede na trenutne zmogljivosti nastanitve v domovih za starejše je problem pomoči starejšim, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji izjemno pereč. Prav tako ne sme biti cilj politik na področju dolgožive družbe staranje institucionalizirati, temveč čim dlje nuditi pomoč in oporo v bivalnem okolju, kjer starejši človek živi.

Ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je eno od pomembnih področij zmanjševanja neenakosti v družbi, ki potrebuje podporo na politični ravni ter ustrezno medpoklicno povezovanje strokovnjakov in raziskovalcev. Le tako bo dolgotrajna oskrba zaživela kot medsektorsko obsegajoč in delujoč sistem.

Želimo si, da s projektom v drugi fazi uspemo in prispevamo k razvoju tega področja v državi.

Izmenjajte...