Gambija – izkušnja za vse življenje

Septembra sem se prek društva Za otroke sveta odpravila na prostovoljno delo v Gambijo. Glede na naše želje in izobrazbo so nas dodelili na različna delovna mesta. Kot študentka z zaključenim 3. letnikom smeri Zdravstvena nega sem se odločila za delo na kirurškem oddelku. Kljub temu da sem bila pripravljena na to, da so razmere v Gambiji precej drugačne kot v Sloveniji, je bil to zame velik šok. Dolge vrste pacientov, ki so čakali tudi po več kot štiriindvajset ur v vrsti samo zato, da jih zdravnik pogleda, še več čakanja je bilo, da pridejo do določenih preiskav. Svojci, ki si niso mogli privoščiti vsakodnevne vožnje domov in v bolnišnico, so ležali kar pred oddelki zunaj na tleh. Prav tako je bila naloga svojcev, da so paciente zjutraj umili ter jim prinesli hrano. Oddelki so bili majhni, postelje so bile med seboj odmaknjene slabe pol metra, prostor je bil poln muh in drugih žuželk. V primeru polnega oddelka sta na eni postelji ležala tudi po dva pacienta. Občutek sem imela, da jim je beseda sterilnost bolj tuja kot domača. Niso imeli razkužil, rokavic pa je bila samo ena embalaža na dan za cel oddelek. Skratka, vse je bilo precej drugače.

Prvih nekaj dni sem samo opazovala delo medicinskih sester in jim bila v pomoč. Po nekaj dneh opazovanja sem začela tudi jaz izvajati določene intervencije. Dan se je začel tako, da smo najprej očistili okolico pacienta in svoje delovne površine. Sledila je vizita, nato pa preveze ran. Takšnih ran, kot sem jih videla tam, nisem bila vajena. V bolnišnico so prišli res samo tisti, ki so nujno potrebovali pomoč, saj je bilo vse plačljivo. Rane so bile večinoma velike in globoke, posledica raznih prometnih nesreč, opeklin in drugih nezgod. Protibolečinske terapije niso poznali oziroma je niso uporabljali vsakodnevno pri prevezah, zato je sama preveza velikih ran pacientom predstavljala velik napor. Večkrat sta dve medicinski sestri stali zraven samo zato, da sta držali pacienta, da se je preveza lahko izvedla. Sanitetnega materiala v bolnišnici ni bilo veliko, zato smo morali delati zelo preudarno in varčno z vsakim kosom gaze. Po prevezah ran je bil čas za aplikacijo terapije. Ker so se imena pacientov večinoma ponavljala in so bila vsaj meni vsa zelo podobna, sem skupaj z ostalimi sodelovala pri aplikaciji terapije, da slučajno ne bi prišlo do zamenjave pacienta in do napačne aplikacije zdravila. Poleg navedenih del sem imela možnost vstavljati intravenske kanile in urinski kateter pri ženski, merila sem vitalne funkcije, sodelovala pri odvzemu krvi ter pri pripravi pacienta na operacijo ter pri negi po njej …

Po zaključenem delovniku, ko smo prišli domov, smo s skupino odkrivali Gambijo. Med drugim smo šli v safari park, v rezervat krokodilov, na otok, kamor so nekoč vozili sužnje, se učili afriških plesov ter bobnanja, spoznavali lokalno hrano ter običaje, si ogledali največjo mošejo in se družili z domačini. Skratka, popoldnevi so bili kljub naši utrujenosti vedno zapolnjeni.

Delo v bolnišnici je bilo zame res zanimiva izkušnja. Prostovoljno delo je zahtevalo veliko prilagajanja, tako pri porabi materiala kot tudi, kako ob tem še vedno učinkovito urediti stvari. Na koncu, ko sem zapustila bolnišnico, sem razmišljala o tem, da sem lahko zadovoljna, da živim v državi s tako urejenim zdravstvenim sistemom, kjer je vsega dovolj in je za vse dobro poskrbljeno. V taki bolnišnici, v kakršni sem delala kot prostovoljka, si ne bi želela biti pacient.

Gambija mi je dala dobro življenjsko izkušnjo. Ostala mi bo v lepem spominu. Takšno vrsto dela in hkrati potovanja priporočam vsakomur. Naučiš se ter vidiš veliko novega, postaneš bolj prilagodljiv glede na okoliščine in dobiš lepo izkušnjo za vse življenje.

Izmenjajte...