Zdravstveni sistem se bo sesul sam vase zaradi pomanjkanja medicinskih sester – 2. del

Izobraževanje nekaterih zdravstvenih poklicev ureja Evropska direktiva za regulirane poklice 2013/55/EU. Ti poklici so zdravnik, zobozdravnik, medicinska sestra, babica in farmacevt. Direktiva predpisuje minimalne pogoje za izobraževanje naštetih poklicev, vstop v poklic je visokošolsko izobraževanje. Slovenija je za vse poklice v tej direktivi naredila ustrezne prilagoditve ob vstopu v EU, samo za medicinske sestre ne. Ohranila jih je na dveh ravneh izobraževanja (srednje- in visokošolsko strokovno izobraževanje). S tem sicer ni nič narobe, če bi ob vstopu v EU implementirali delitev dela v kliničnih okoljih glede na stopnjo izobrazbe, pridobljene poklicne kompetence in sprejeto razmejitev del in nalog ter postopoma povečevali število diplomiranih medicinskih sester in vsem tistim s srednjo šolo, ki so delali tudi v kompetencah diplomirane medicinske sestre, omogočili vpis na visokošolski študij. A to se ni zgodilo. Še slabše, delodajalci niso prenehali s pristopom, da delovne procese organizirajo tako, da je srednješolsko izobražen kader primoran izvajati dela in naloge diplomiranega kadra, za kar nima poklicnih kompetenc in ustreznega plačila.

Še več, zdravniške organizacije nikoli niso javno podprle potrebnega dviga stopnje izobrazbe v zdravstveni negi. Kot da zdravniške organizacije ne sledijo raziskavam o vplivnih dejavnikih za doseganje kakovostnih izidov zdravstvene obravnave pri pacientih. Kako si sicer drugače pojasniti, da so leta 2016 zdravniške organizacije zavzele skupno pisno stališče o predlagani reformi srednješolskega izobraževanja in so navajale, »da se ne strinjajo s povečanjem števila diplomiranih medicinskih sestre v razmerju 70 % le-teh in 30 % tehnikov zdravstvene nege in da to ne sledi ciljem kakovosti zdravstvene nege bolnikov, da se ne strinjajo z dopolnitvami poklicnega standarda, ki bi tehnikom zdravstvene nege dale še kompetence za področje dolgotrajne oskrbe,…« Takrat zapisano stališče zdravniških organizacij nikakor ni z dokazi podprto. Verjetno besedila niso pisali tisti, ki delajo ob pacientu, ali pa so bili zadaj drugi interesi. Če bi držalo, da visokošolsko izobraženih medicinskih sester ne potrebujemo v sistemu, potem jih delodajalci v EU ne bi imeli kot večinske izvajalce v sistemu in danes slovenske bolnišnice ne bi napovedale, da takoj zaposlijo 800 diplomiranih medicinskih sester in le 200 tehnikov zdravstvene nege. Ni dovolj, da je usposobljen samo zdravnik. To ve danes vsak klinik, ki dela s pacienti in je obiskal bolnišnice v tujini ter pogosto vzame v roke znanstveni članek.

Kakšne so širše razsežnosti problema?

Če se ozremo samo na povprečje držav OECD/35 in se ne oziramo po državah, s katerimi se želimo primerjati in njihovi kadrovski standardi presegajo povprečje OECD, imamo v Sloveniji 0,6 zdravnika manj na 1000 prebivalcev kot je povprečje OECD/35 (3,4), mi imamo 2,8. Ta manko je predvsem na primarni ravni (družinski zdravniki). Medicinskih sester imamo 8,8 na 1000 prebivalcev, povprečje OECD/35 je 9. Naš problem ni toliko manko, ki znaša 0,2, temveč izobrazbena struktura medicinskih sester, saj znotraj poklicne skupine potrebujemo več visokošolsko izobraženih medicinskih sester. V povprečju je v državah OECD 70 % negovalnega kadra visokošolsko izobraženega, pri nas je ta delež le 35 %, medtem ko je že danes izkazana potreba na bolnišničnih oddelkih, da bi morali imeti v strukturi kadra vsaj 45% diplomiranih medicinskih sester, kljub temu, da je formula za izračun kadrov iz kategorizacije prilagojena za izobraževanje na dveh ravneh. Trenutno imamo 3,1 diplomirane medicinske sestre na 1000 prebivalcev, potrebovali bi jih 6,2 in 2,6 tehnika zdravstvene nege.

Podatek izhaja iz mednarodnih primerjav o stopnji izobrazbe medicinskih sester v EU, iz zapisanih minimalnih kompetenc za izobraževanje medicinskih sester v Evropski direktivi 2013/55/EU in iz tega izhajajočih nacionalnih kompetenc obeh poklicnih skupin ter izobraževalnih programov na srednji in visokošolski ravni. Tako srednje kot visokošolski program izobraževanja sta usklajena glede na splošne in specifične kompetence obeh poklicev, tudi delitev odgovornosti pri delu je glede na stopnjo izobrazbe jasna. Vendar pa zdravstvena politika, financer in zdravstveni menedžment tega ne upoštevajo.

Seveda je dvig izobrazbe v zdravstveni negi možen le postopoma in mora s seboj prinesti večjo učinkovitost dela, večjo dostopnost do zdravstvene obravnave in sistematično spremljanje zdravstvene obravnave. Pri tem je potrebna pomoč države tudi s sredstvi EU, da se vsem tistim, ki delajo v sistemu in jim predlagamo dvig izobrazbe, ta omogoči in financira. To pot so zmogle številne evropske države, zmoremo jo tudi v Sloveniji. Poljska je dober primer urejanja in tudi pri nas sprejeta novela Zakona o zdravstveni dejavnosti je primeren kompromis med priznavanjem kompetenc iz dela in šolanjem zaposlenih, ki delajo v kompetencah diplomirane medicinske sestre. Ureditev področja je zelo nujna.

Problem slovenskega zdravstva torej niso samo zdravniki, velik problem so poleg diplomiranih medicinskih sester še podhranjeni kadrovski normativi za diplomirane babice, diplomirane fizioterapevte, diplomirane delovne terapevte, specialiste klinične psihologe idr. Dejstvo je, da z zaposlovanjem kadrov ne sledimo razvitim državam in posledično se soočamo z večjimi težavami pri obvladovanju zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe ter problemov pri starih, mladih in ranljivih, ki jih je povzročila svetovna finančna kriza. Šibki smo na področju duševnega zdravja vseh generacij in dolgotrajne oskrbe, ki postajata pomembna kazalnika kakovosti zdravstvenega sistema in sodobne družbe.

Ker smo v Sloveniji šibki na področju spremljanja kakovosti in postavljanja kazalnikov kakovosti v kliničnem delu, se na navedena spoznanja raziskav o pomenu stopnje izobrazbe in števila medicinskih sester dosedanji ministri za zdravje niso veliko ozirali. Če kakovosti ne meriš sistematično in ne raziskuješ dejavnikov, ki jo pogojujejo, tudi ne moreš zaznati učinkov stopnje izobrazbe na izide zdravstvene obravnave. Zato na področju pomanjkanja diplomiranih medicinskih sester še vedno nismo naredili koraka naprej, kaj šele, da bi oblikovali delovna mesta za zahtevnejše oblike dela, kot je to v tujini. Te visokošolsko izobražene medicinske sestre, ki imajo v večini držav strokovni magisterij ali specializacijo, naredijo mnogo kliničnega dela pri stabilnih pacientih, prevzemajo večino preventivne dejavnosti, presejalnih programov, stabilnih kroničnih bolnikov vseh starosti idr. Tako se zdravniki z razbremenitvijo rutinskih nalog in stabilnih pacientov lahko več časa ukvarjajo z zahtevnejšimi primeri ali tistimi, ki odstopajo od kliničnih poti, z raziskovalnim delom in z vrhunsko medicino. Ta model dela se je v Evropo prenesel iz ZDA in ga poznamo že več kot 20 let tako na ravni izobraževanja kot implementacije v prakso. To je za Slovenijo znanstvena fantastika, kljub temu, da se zdravniki izobražujejo v tujini in vidijo delo tako imenovanih »advance nurse practitioner«, samostojno delujočih strokovnjakov na specialnih področjih, ki tesno sodelujejo z zdravniki in si delijo delo pri obravnavi določene skupine pacientov. Tak sistem je strokovno učinkovit, finančno vzdržen in pacientom dostopen.

Naloge zdravstvene politike

Državna politika opisano mirno spremlja in čaka na zdravstvene reforme. Nikoli ni pripravljena odpreti vreče z denarjem, ki jo imenujemo državni proračun, da bi zdravstvu namenila dodaten denar, v tem trenutku za plače medicinskih sester, plačilo vseh narejenih nadur in skrajševanje čakalnih vrst. Če status medicinskih sester v sistemu ne bo urejen, ne bo zanimanja za delo v tem poklicu. Slovenija je v skupini držav, ki dajo najmanj sredstev za zdravstvo iz proračuna. Pričakovati, da se bo zdravstvo uspelo financirati samo iz prispevkov, ki jih zbiramo državljani od svojih prihodkov in odvajajo delodajalci, je nerealno. Naše plače so glede na EU podpovprečne, naši davki od dobička so nižji od povprečja EU, ne znamo obdavčiti nepremičnin in luksuza in ker kot država slabo razumemo, da zdravje seže v vse družbene sektorje, naložbe v zdravje ljudi ne dojemamo kot nacionalno pomembne. Problem zdravstvenih reform ni samo v tem, da so ocenjene kot pomanjkljive in da postanejo predmet strankarskega prestižnega boja, problem je tudi v tem, da se ustavi, ko se reforma dotakne državnega proračuna. Takrat se sliši, da za zdravje ni denarja, je pa za banke in druge preplačane naložbe. Ni dovolj, da rečemo, da damo v deležu BDP-ja za zdravstvo kar nekaj denarja, vedeti moramo, da je naš BDP skromnejši in da je povprečje OECD/35 4003 EUR na prebivalca na leto, v Sloveniji damo le 2835 EUR, v sosednji Avstriji pa dajo 5227 EUR za zdravstvo na prebivalca na leto. Ob tem pa ugotavljamo, da nekatere zdravstvene materiale plačujemo dražje kot v Avstriji.

Torej, največjo odgovornost nosi zdravstvena politika, da dodeli zadostna sredstva za akutne težave zdravstva, upošteva dejanske potrebe po storitvah in definira posodobljeno mrežo storitev za leto 2019. Za pripravo zdravstvene reforme majhnih korakov ni treba, da nam tujci pripravljajo različne drage analize. Naredimo jih sami in izpeljimo kakovostno razpravo med vsemi deležniki, sledi naj načrtovanje aktivnosti z njimi. Brez odgovornega in ambicioznega upravljanje zdravstvenih zavodov ne bo šlo. Mesta direktorjev zdravstvenih zavodov naj ne bodo plen strank, temveč naj se z zdravstvenim menedžmentom ukvarjajo profesionalci, ki so za to usposobljeni, prav tako pa morajo imeti vstopno znanje o zdravstvenem sistemu tudi člani svetov zavodov.

Minister Fakin je v prvem srečanju s sindikati povedal, da problemi odhajanja in pomanjkanja medicinskih sester izhajajo iz slabega upravljanja, neustreznega razporejanja in prerazporejanja kadrov, ob tem pa pozabi, da diplomiranih medicinskih sester ne moreš kar seliti iz oddelka na oddelek, ker za delo z določeno skupino pacientov, potrebujejo minimalno eno, najpogosteje pa 2 leti, da lahko delajo samostojno. Kljub temu, da jim država ne prizna specializacij, jo dejansko opravijo v okviru usposabljanja na različnih deloviščih, da lahko delujejo samostojno in sprejemajo klinične odločitve. Specializacije v zdravstveni negi so nekaj normalnega v državah OECD/35. Pri nas je to razumljivo za zdravnike, ki v povprečju specializirajo svoje področje delovanja 5 let, za medicinske sestre pa ni. Dajmo jih dnevno prestavljat iz oddelka na oddelek, da bomo imeli številke, da je kadra dovolj, strokovno znanje pa ni pomembno.

Delo v zdravstvu je medpoklicno in timsko. Uspel bo tisti minister, ki bo povezal vse poklicne skupine v zdravstvu, ki ne bo izključeval strokovnjakov, ki niso zdravniki, tako na strokovnih in vodstvenih kot političnih funkcijah. Staviti samo na zdravništvo ni modro, tudi ni podprto z dokazi ter se skozi leta ni izkazalo za uspešen model. Je tudi nespoštljivo do ostalih zdravstvenih delavcev. Zdravnik je nosilec zdravstvene obravnave pri posameznem pacientu, kar pa še ne pomeni, da največ ve o zdravstvenem sistemu in delu z ljudmi. Devet od trinajstih ministrov so bili zdravniki, še večji je bil delež zdravnikov državnih sekretarjih.

Ponovno smo na začetku zgodbe o reformi zdravstva, ki so jo tokrat začinile skromne medicinske sestre. Brez njih se bo sistem ustavil. Gospod minister, podatki so, domači in mednarodni. S čim in kako boste zadržali mlade diplomante, da ne bodo šle čez mejo? Kje boste dobili kadre za dolgotrajno oskrbo?

Zdravstveni sistem se bo sesul sam vase zaradi pomanjkanja medicinskih sester – 1. del

Izmenjajte...