Napredna praksa v zdravstveni negi ključna pri celostnem uresničevanju zdravstvenih potreb

V New Delhiju je 30. 11. in 1. 12. 2018 potekala mednarodna konferenca z naslovom Nurses and Midwives for Universal Health Coverage, katere organizator je bil Indian Nursing Council, pokrovitelj ICN, konferenco pa je podprl Jhpiego. Eno izmed ključnih sporočil konference je bilo, da je napredna praksa v zdravstveni negi ključna pri celostnem uresničevanju zdravstvenih potreb ljudi in splošnega zdravstvenega zavarovanja.

Indija ima tri milijone medicinskih sester, 30 % teh je Practical Nurse/Health Care Assistant (tehnik zdravstvene nege). Stanje v strukturi kadra je torej bolj ugodno kot v Sloveniji. Njihov cilj je, da vse visokostrokovne programe do leta 2020 dajo na univerzitetno raven in vzpostavijo skupni register, ki je sedaj razpršen po številnih zveznih državah Indije. Uspešno vzpostavljajo Advance Nurse Practitioner (Napredna praksa v zdravstveni negi, NPZN), za kar pri nas še nimamo utečenega prevoda, s katerim bi bili vsi zadovoljni, prav tako nimamo delovnega mesta v sistematizaciji zdravstvenih zavodov.

Konference sem se udeležila kot članica Sveta direktorjev ICN. Na konferenci so bile ključne osebe iz šolstva in zdravstvenega managementa ter ministrstev, ki pokrivajo izobraževanje in zdravje. Veliko je bilo magistrskih in doktorskih študentov. Kot vabljena panelistka sem se na predavanju z naslovom Expanding the scope of professional practice for nurses osredotočila na tri področja za vzpostavitev NPZN v Sloveniji ter srednjevzhodnih državah Evrope, pri katerih imam v mislih predvsem postsocialistične države nekdanje Jugoslavije:

• Razumevanje in udejanjanje temeljnih elementov za vzpostavitev stroke je še vedno velik problem;
• Samo izobražen management zdravstvene nege lahko prevzame odgovornost za profesionalizacijo, razvoj delovnih mest za NPZN, storitve, ki so usklajene s potrebami in razvojem ter so temelječe na dokazih;
• Pričakuje se odgovornost in partnerstvo med nacionalnimi organizacijami, ki povezujejo medicinske sestre, managementom zdravstvene nege in fakultetami, da vzpostavijo nacionalno platformo za raziskave v zdravstveni negi in zdravstveni obravnavi, ki ne bodo medicinsko usmerjene, temveč bodo pokrivale celostne potrebe pacienta, zdravstva kot sistema in strok, ki delujejo pri celostni obravnavi zdravstvenih potreb ljudi. Prostovoljno delovanje na področju raziskav in razvoja ter slaba povezanost med fakultetami in kliničnimi okolji ne bosta prinesli razvoja in delovnih mest za NPZN.

Udeležbe na mednarodnih dogodkih me vedno spodbudijo k razmišljanju o razvoju zdravstvene nege pri nas. Nekaj tega delim z vami v tem blogu.

Slovenski zdravstveni sistem je v mnogih kazalnikih primerljiv z državami EU in OECD, so pa tudi nekatere podrobnosti, ki nam niso v čast. To sta predvsem izobrazbena struktura zaposlenih v zdravstveni negi in odsotnost NPZN, z izjemo referenčnih ambulant. Za slednje ne smemo biti zadovoljni z doseženim. Pacienti potrebujejo celosten pristop strokovnjaka/inje s prepričljivim strokovnim znanjem, s sposobnostmi vodenja pogovora za spremembe v življenjskem slogu ter svetovanjem na področju preprečevanja in obvladovanja bolezni. Zato je treba vzpostaviti izobraževanje na ravni strokovnega magisterija ali vsaj specializacije. Tako se tega lotevajo razvite države, v katerih družbi smo v EU in OECD.

O tem je na konferenci govoril tudi predstavnik SZO za to regijo. Poudaril je, da se pričakuje velika aktivacija ustrezno izobraženih medicinskih sester za obvladovanje kroničnih bolezni in vseh razvad oziroma tveganih dejavnikov, ki so povezani z njihovim nastankom, kot so kajenje, alkohol, nezdrava hrana idr. Izpostavil je tudi pomen dolgotrajne oskrbe, ki jo je treba dati v roke diplomiranih medicinskih sester na primarni ravni in jih podiplomsko izobraziti za to vlogo. SZO vidi medicinske sestre kot globalno delovno silo za obvladovanje kroničnih obolenj. Kdaj jim bo ta kompetenca dejansko dana kot kompetenca pri njihovem delovanju v posamezni državi? Človek ima občutek, da si, ko predstavniki SZO govorijo o vlogi zdravstvene nege v zdravstvenih potrebah sodobne družbe, zdravstveni politiki zamašijo ušesa in tega ne želijo slišati. Še naprej dražijo zdravstvene storitve z vključevanjem zdravnikov tja, kjer to ni potrebno, in s tem zmanjšujejo dostopnost do storitev in obravnave, ki bi jo lahko samostojno delale podiplomsko izobražene dipl. m. s. Še več, dovoliti je treba samostojno delo vseh zdravstvenih strok in za to samostojno delovanje na napredni ravni kompetenc zahtevati izobrazbo druge bolonjske stopnje, saj bo le to prineslo poleg izvajanja storitev tudi sistematično spremljanje, izboljševanje in razvijanje le teh. To so namreč temeljna znanja, ki jih dobi magister zdravstvene nege, fizioterapije, promocije zdravja idr. Usposobljen je za izvajanje na dokazih podprte prakse, kar je ključni element delovanja vsake stroke.

Razmisliti je treba, kje lahko zdravstveno obravnavo racionaliziramo, da bomo imeli vire za zdravstvene potrebe ljudi. Dan je bil primer, da v ZDA in Kanadi 70 % vseh anestezij izvajajo NPZN, ki so izobražene na tem področju (strokovni magisterij ali strokovni doktorat). Na ta način so storitve bolj dostopne ljudem in sistem ekonomsko vzdržen. Naziv doktor v zdravstvu ni namenjen samo zdravnikom, razviti svet zdravstva razume naziv doktor kot enega od zdravstvenih strokovnjakov, ki je lahko zdravnik, medicinska sestra, babica, farmacevt, fizioterapevt idr. Pri nas je ta naziv rezerviran izključno za zdravnike, tudi tiste, ki nimajo doktorata znanosti. To moramo spremeniti.

Pri razvoju zdravstvene nege in babištva v Sloveniji se moramo zavedati dediščine postsocialističnih držav, to je močno srednješolsko izobraževanje v zdravstveni negi, ki ga v regiji Jugovzhodne Evrope nismo zmanjšali, tudi ko so se zasnovale samostojne države. Tudi ko smo se pogajali za vstop v EU, nismo jasno prikazali, kakšno strukturo kadra imamo v zdravstveni negi, in si nismo priznali, da mnogo tehnikov zdravstvene nege dnevno vstopa v kompetence dipl. m. s. Popravili smo študijske programe, jih napolnili z urami po direktivi EU in razvili študij, ki glede na obremenitve študentov ni primerljiv z drugimi VS-programi v državi in pri katerem že samo število ur obveznosti študenta zahteva štiriletni program. K temu je pristopila že večina držav EU, smo ena izmed redkih držav, ki ima še triletne VS-programe.

Še vedno živimo v veri, da je dobro, da ima študent zdravstvene nege predhodno srednjo zdravstveno šolo, kar sploh ni zahteva direktive EU, saj je za samostojno delo v poklicu potrebna visokošolska izobrazba, ki je tudi eden od temeljev razvoja stroke. Ne samo zdravstvene nege, temveč vseh strok. Direktiva EU opredeljuje izobraževanje za poklice v zdravstvu, ki so na visokošolski ravni (zdravnik, zobozdravnik, medicinska sestra, babica, farmacevt) in težko je razumeti, da se znotraj vrst zdravstvene nege pojavljajo vprašanja, zakaj se srednješolski programi ne priznajo kot izobraževanje po direktivi EU. Ta govori o poklicih na ravni visokošolskega izobraževanja in samo za medicinske sestre si nekateri dovoljujejo za državo sredi EU, da je srednješolska izobrazba dovolj za zdravstveno nego. Trenutno imamo ministra za zdravje, ki mu zapisano ni tuje.

V EU in tudi Indiji so vsa izobraževanja za Practical Nurse (Assistan Nurse, Health Care Assistant) na ravni dveletnega strokovnega izobraževanja na ravni kompetenc 4 ali 5 ravni evropskega kvalifikacijskega okvira. Naši srednješolski programi imajo za dve šolski leti strokovnih izobraževalnih vsebin, vse ostalo je splošno izobraževanje na ravni srednjih šol. To je pokazala tudi presečna raziskava med evropskimi državami in jasno je, da v tem izobraževanju ne gre za doseganje kompetenc, ki so v direktivi EU (Braeseke, et al., 2013; Schäfer, et al., 2016). Zato je zelo težko razumeti, da aktualni minister ne loči med kompetencami srednješolskega in visokošolskega izobraževanja in se boji, da bi bilo v sistemu preveč dipl. m. s.

Da zaključim z napovedjo Svetovne banke do 2030, da je zdravstvo največja svetovna industrija in da poganja gospodarstvo 21. stoletja. Obsega osem trilijonov ameriških dolarjev, enak obseg ima le prehranska industrija, ostale industrije obsegajo mnogo manj (informacijska tehnologija 3,4 trilijona, nafta in plin 2, avtomobili 2, mediji 1,7, energija 1,4, obleka in oprema 1,4). Zato mora biti zdravstvenim delavcem zelo jasno, da gre za moč odločevalcev in da kljub temu, da medicinske sestre izvedejo 80 % storitev v zdravstveni obravnavi, še vedno nimajo moči odločanja o zdravstvenem sistemu in politiki, ne glede na to, kako so izobražene, usposobljene in koliko raziskav naredijo za koristi izboljšav celostne obravnave zdrave in bolne populacije. Do kdaj še?

Literatura:
Braeseke, G., et al., 2013. Final report on the Project: Development and Coordination of a Network of Nurse Educators and Regulators (SANCO/1/2009) to the European Commission, DG SANCO. Contec GmbH, Bochum.

Schäfer, W., Kroezen, M., Hansen, J., Sermeus W., Aszalos Z., Batenburg R., 2016. Core Competences of healthcare Assistants in Europe (CC4HCA). An exploratory study into the desirability and feasibility of a common training framework under the Professional Qualifications Directive. European Commission, Brussels.

Izmenjajte...