Aktualno
Izobrazba in znanje v operacijski zdravstveni negi: odvisna ali neodvisna termina?
Izobrazba in znanje
Abstraktno gledano med izobrazbo in znanjem sicer ni veliko razlik, oba termina sta med seboj povezana, pravzaprav naj bi eno vodilo do drugega. Izobraževanje se izvaja skozi edukativne procese v formalnih ustanovah, pri čemer je procesni cilj pridobivanje znanja za praktično uporabo, medtem ko je znanje dejstvo, pridobljeno iz procesa izobrazbe in ostalih življenjskih izkušenj (Karamitri, et al., 2015). Razmišljujoči bralec lahko že pri sami definiciji zazna povezanost med terminoma, tj. formalnim učenjem z učnim načrtom, ki ga podajajo profesorji, in znanjem, ki ga študent pridobiva sam ter ga uporablja za aplikacijo dejstev in teorij, ki jih je pridobil z izobrazbo. A vrste povezanosti med terminoma ni mogoče preprosto koncipirati, saj ima zagotovo več razsežnosti in je pri tem odvisna od konceptov, v katerih jo želimo opisati. V pričujočem razmišljanju jo prikazujem v konceptu operacijske zdravstvene nege skozi prizmo operacijske medicinske sestre z dolgoletnimi izkušnjami na več kirurških področjih, magistrice zdravstvene nege in bodoče doktorske študentke zdravstvenih ved na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin (FZAB).
Operacijska zdravstvena nega na razpotju
Zaposlene v operacijski zdravstveni negi lahko opišemo kot strokovnjake na enem ali več področjih operacijske zdravstvene nege, ki sodelujejo v medpoklicnem timu v samostojni ali soodvisni vlogi (EORNA (European Operating Room Nurses Association), 2019). Njihova poklicna vloga ni natančno identificirana in se vse bolj usmerja k uresničevanju zahtev in hotenj kirurškega osebja ter vse manj stremi k izvajanju neposredne zdravstvene nege. Pri tem pa se zdi, da so zanemarjane tudi posledice, ki bi jih ta smer razvoja stroke lahko prinesla (Mitchell, et al., 2011). Medpoklicni tim v operativni dejavnosti poklicno vlogo zaposlenih v operacijski zdravstveni negi zaradi pomanjkanja njihove formalne izobrazbe za izpopolnjevanje te vloge vrednoti nižje, kar vpliva na hierarhijo pri organiziranju odgovornosti in dolžnosti. Posledica tega pa so lahko konflikti ali napetost med člani medpoklicnega tima in s tem zmanjšana zmožnost za usklajeno delovanje med operativnim posegom, posebej takrat, ko je treba odločati in ukrepati v nepredvidljivih situacijah (Leach, et al., 2011). Če želimo to specifično vejo zdravstvene nege razvijati po profesionalnih smernicah in je ne podrejati medicini, bomo morali vlogo zaposlenih v operacijski zdravstveni negi ponovno opredeliti. Pri tem bo nujno upoštevati teoretično in praktično usposabljanje, razvoj veščin za delovanje v timu, izvajanje neposredne zdravstvene nege in zagovorništvo, vse to pa nakazuje na nujnost po specialističnem usposabljanju, v sklopu katerega bi morali obravnavati teme, kot so vodenje tima, komunikacija, medsebojni odnosi, zdravstveni management, na dokazih podprta praksa idr. (Tame, 2013; Herd & Rieben, 2014). Raziskati bo nujno tudi, kako člani medpoklicnega tima dojemajo profesionalno vlogo zaposlenih v operacijski zdravstveni negi, in prikazati, kakšna so njihova pričakovanja in želje glede značilnosti vloge navedene poklicne skupine (Espinoza, et al., 2016).
Usposobljenost deležnikov za profesionalni razvoj?
Sistem zdravstvenega varstva bo s celovitimi zahtevami pacientov postajal vse bolj kompleksen in vloga strokovnjakov na tem specifičnem področju zdravstvene nege se bo razširila na številna področja, kot so vodstvo, izboljševanje kakovosti in zdravstvena politika, in zaposleni se bodo s širitvijo obsega kompetenc preprosto morali soočiti (Battie, 2013). Izzivi, ki so pred nami, zaposlenimi v operacijski zdravstveni negi, so torej številni in jasni. Kaj pa deležniki, ki bi te izzive zaznali, razumeli, sprejeli in jih nenazadnje obvladovali? Operacijska zdravstvena nega je ozko specifično področje zdravstvene nege. O njej se na nacionalni ravni premalo govori, znanstveni prispevki so redki, promocije za ta poklic pravzaprav ni ali pa je neučinkovita. Trenutno tudi ni zaznati jasne vizije in strategije, s katero bi lahko to dejavnost vodili po poti profesionalnega razvoja. V presečni raziskavi, ki smo jo leta 2018 izvedli med 225 zaposlenimi v operacijski zdravstveni negi v 12 slovenskih bolnišnicah (Oblak, 2019), je sodelovalo tudi 34 (15,2 %) respondentov z izobrazbo, višjo od visoke šole na področju zdravstvene nege, torej s specializacijo na področju zdravstvene nege, s strokovnim magisterijem na področju zdravstvene nege idr. Nedvomno je posameznik/strokovnjak tisti, ki je prvenstveno odgovoren za svoje znanje in doprinos k stroki, vendar pri aplikaciji dodatnih znanj v klinično okolje je nujna tudi podpora kolegov, strokovnih teles in delovnih organizacij. Ni namreč dovolj le pridobiti strokovni ali znanstveni naslov, čutiti bi morali dolžnost, da pridobljeno znanje prenesemo v klinično okolje, k pacientu. Le tako lahko uresničimo poslanstvo razvoja znanosti in doprinesemo k razvoju zdravstvene nege (Skela Savič, 2016). Na vprašanje, ali zaposleni v operacijski zdravstveni negi, ki so pridobili dodatno formalno izobrazbo, (učinkovito) prenašajo napredna znanja v prakso, bo treba še odgovoriti. Prav tako bo treba raziskati, ali so bolj usposobljeni prepoznati subtilne primere, izvajati napredno klinično presojo, reševati probleme in kritično razmišljati pri situacijskem zavedanju med operativnimi posegi, kot je to ugotovila Gillespie s sodelavci (2011) v raziskavi med zaposlenimi v operacijski zdravstveni negi z dodatno ali celo akademsko izobrazbo v Avstraliji. Kakšna je torej povezanost med izobrazbo in znanjem v operacijski zdravstveni negi? Predvsem zaposleni na vseh ravneh v managementu zdravstvene nege bi morali to vrzel/vprašanje prepoznati ter zaposlenim nuditi sistemsko podporo in podpirati timsko sodelovanje, ki bi ga potrebovali pri implementaciji novega znanja v operacijsko zdravstveno nego. Ali pri odločitvi za dodatno formalno izobraževanje res prednjači želja po novem znanju in profesionalnem razvoju, pa najbolje ve vsak posameznik.
Vpliv magistrskega in doktorskega študija na FZAB na karierni razvoj
FZAB je res sodobna in ambiciozna fakulteta, ki se razvija skupaj s svojimi študenti. Njena raziskovalna dejavnost je zavidljiva, zagotovo je ciljev in idej še ogromno. Obseg novih zamisli in ustvarjalna moč, ki jo s svojimi izbranimi vsebinami lahko prinese magistrski študij zdravstvene nege na FZAB, sta lahko izdatna, mnogo je seveda odvisno od študentove samoiniciativnosti in želje po novem znanju. Raziskovanje in raziskovalna metodologija ter Na dokazih podprta praksa v zdravstveni negi sta predmeta, ki vlečeta rdečo nit skozi cel študij, a tudi vsebine drugih predmetov so v veliki meri aplikativne v klinično okolje.
Raziskovanje v sklopu magistrskega dela je prineslo številne izzive ter priložnosti za nadaljnje raziskovanje in tudi zato je bila odločitev za nadaljevanje študija na tej fakulteti zame popolnoma razumljiva. Triažiranje mojih profesionalnih interesnih področij je dokaj nehvaležno, saj se številna prepletajo, dopolnjujejo in spreminjajo, pa vendar: raziskovalno delo in raziskovalna metodologija, na dokazih podprta praksa in medpoklicno sodelovanje v zdravstvu, znanstveni vidik managementa, kakovosti in varnosti pacientov, nove vloge zdravstvenih delavcev v sistemu zdravstvenega varstva in medpoklicno sodelovanje, raziskovanje kakovosti in varnosti v zdravstvu, znanstveno pisanje in objavljanje člankov so zagotovo tiste vsebine, ki me najbolj zanimajo in so tudi aplikativne na področju operacijske zdravstvene nege. Verjamem, da me bo doktorski študij na FZAB opolnomočil za ustvarjanje novega znanja ter za njegovo apliciranje v klinično okolje in povezovanje slednjega z akademskim okoljem.
Literatura
Battie, R.N., 2013. Perioperative nursing and education: what the IOM future of nursing report tell us. Association of periOperative Registered Nurses Journal, 98(3), pp. 249-259.
EORNA (European Operating Room Nurses Association), 2019. Common core curriculum for perioperative nursing (Edition 2019). [pdf] EORNA. Available at: https://eorna.eu/wp-content/uploads/2019/05/EORNA-core-curriculum-version-2019.pdf [Accessed 30 June 2019].
Espinoza, P., Galaz Letelier, L.K., Cunill Leppe, M.D., Yercic Bravo, M., Ferdinand, C. & Ferrer Lagunas, L., 2016. The healthcare team’s perception of the role of the perioperative nurse: a qualitative study. Journal of Perioperative Practice, 26(9), pp. 189-195.
Gillespie, B.M, Chaboyer, W., Wallis, M. & Werder, H., 2011. Education and experience make a difference: results of a predictor study. Association of periOperative Registered Nurses Journal, 94(1), pp. 78-90.
Herd, H.A. & Rieben, M.A., 2014. Establishing the surgical nurse liaison role to improve patient and family member communication. Association of periOperative Registered Nurses Journal, 99(5), pp. 594-599.
Karamitri, I., Talias, M.A. & Bellali, T., 2017. Knowledge management practices in healthcare settings: a systematic review. The International Journal of Health Planning and Management, 32(1), pp. 4-18.
Leach, L.S., Myrtle, R.C. & Weaver, F.A., 2011. Surgical teams: role perspectives and role dynamics in the operating room. Health Services Management Research, 24(2), pp. 81-90.
Mitchell, L., Flynn, F., Yule, S., Mitchell, J., Coutts, K. & Youngson, G., 2011. Thinking ahead of the surgeon: an interview study to identify scrub nurses non-technical skills. International Journal of Nursing Studies, 48(7), pp. 818-828.
Oblak, T., 2019. Odnos zaposlenih v operacijski zdravstveni negi do usposabljanja novo zaposlenih – presečna raziskava v slovenskih bolnišnicah: magistrsko delo. Jesenice: Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin.
Skela Savič, B., 2016. Doktorski študij: le lov za nazivi ali resen prispevek k razvoju znanosti? [online] Available at: https://www.fzab.si/blog/2016/08/04/doktorski-studij-le-lov-za-nazivi-ali-resen-prispevek-k-razvoju-znanosti/ [Accessed 30 June 2019].
Tame, S.L., 2013. The effect of continuing professional education on perioperative’s nurses relationships with medical staff: findings from a qualitative study. Journal of Advanced Nursing, 69(4), pp. 817-827.
