Aktualno

 

Škotska je del Velike Britanije, ima približno 5 milijonov prebivalcev in zelo raznoliko pokrajino. Znana je po nestanovitnem deževnem vremenu, kar je razlog za čudovite zelene hribe, posejane z velikim številom ovčic. Poleg tega je na Škotskem veliko jezer in veličastnih gradov, teh naj bi bilo preko 2000. Vsak od nas pa pozna tudi škotski viski, kilte s škotskim vzorcem in zgodbo o pošasti Nessie iz jezera Ness.

 

Najina mednarodna Erasmus izmenjava se je začela 26. 1. 2014, ko sva iz Brnika leteli do Londona in od tam do letališča Glasgow. Glasgow je eno večjih mest in je poleg Edinburga, najbolj znano mesto na Škotskem. Iz letališča sva se s taksijem odpeljali v mesto Paisley, kjer sva bili nastanjeni naslednje 3 mesece.
 

Mednarodno izmenjavo sva opravljali na področju kliničnega usposabljanja. Najina prva klinična praksa je bila tako na področju mentalnega zdravja, s katero sva začeli teden dni po prihodu na Škotsko. Bili sva na različnih oddelkih mentalnega zdravja za starejšo populacijo v bolnišnici Royal Alexandra Hospital, kjer obravnavajo paciente z različno psiho-patologijo. Veliko je bilo pacientov z depresijo, nekaj z bipolarno motnjo, starejši moški pa so imeli probleme predvsem z odvisnostjo od alkohola. Prva stvar, ki sva jo opazili na praksi, je bilo umivanje rok, ki je imelo prednost pred razkuževanjem. Standard namreč veleva, da si roke lahko razkužiš največ 3x, nato pa si jih moraš umiti. Posteljne enote so podobne kot pri nas, le da ima vsaka posteljna enota tudi oblazinjen naslonjač. Okrog posteljne enote pa so zavese za zagotavljanje zasebnosti, ki jih uporabljajo ob negovalnih intervencijah ter za spanje, da ima vsak pacient lahko svoj kotiček. Na zagotavljanju zasebnosti je velik poudarek. Povprečna bolniška soba je imela 4 bolniške postelje, imeli pa so tudi pet- in šestposteljne sobe ter enoposteljne sobe, kjer so bili nastanjeni predvsem nemirni pacienti. Na oddelkih imajo tudi zelo sproščen dnevni prostor z veliko oblazinjenimi sedeži, kjer pacienti preživljajo dan, večkrat na dan imajo tudi tako imenovani "tea time" s pecivom. Na vsakem oddelku je posebna tiha soba, ki je namenjena različnim ustvarjalnim delavnicam in je odprta takrat, ko je na oddelku tudi delovna terapevtka.
 

Samo delo na področju zdravstvene nege mentalnega zdravja se posebno ne razlikuje od našega, imajo pa nekaj posebnosti, ki sva jih uspeli videti in doživeti. Medicinske sestre so naju spraševale, če se izobražujeva za psihiatrično medicinsko sestro ali za splošno. Razložili sva jim, da se pri nas po končani šoli lahko zaposliš na kateremkoli področju, pri njih pa imajo že od 1. letnika izobraževanja na fakulteti, te dve veji ločeni. »General nurses« (splošne medicinske sestre) imajo drugačno izobraževanje kot »psychiatric nurses« (medicinske sestre s področja mentalnega zdravja). Splošne medicinske sestre nimajo znanja o psihiatričnih boleznih, razen če se na tem področju dodatno ne izobražujejo. Medicinske sestre s področja mentalnega zdravja pa niso kompetentne za odvzem krvi, vstavitve i.v. kanil in aplikacijo zdravil i.v. ter zdravila dajejo le per os in intra-muskularno. Za pridobitev vseh ostalih kompetenc morajo narediti posebne tečaje. Zanimiva izkušnja je bila, ko sva dan preživeli v drugi psihiatrični bolnišnici Leverndale s posebno ekipo za elektokonvulzivno terapijo. Ta način zdravljenja je v Sloveniji prepoveden, vendar je po besedah tamkajšnjih zdravnikov lahko zelo učinkovit. Pacienta najprej obravnava anesteziolog, potem pa se izvede elektrokunvulzivno zdravljenje. Postopek zgleda precej dramatično, ko prislonijo pacientu na glavo elektrode in spustijo električni tok, pade telo v velik šok, v krč, kar se opazi tudi na obrazu, ki je videti zelo trpeč. To zdravljenje lahko opravljajo tudi, če pacient nasprotuje, vendar tako odloči sodišče. Mnenja o tem načinu zdravljenja so različna. Po tej izkušnji in po več dnevnem spremljanju pacientov po terapiji, sami nimava več tako močnih predsodkov o tej terapiji, saj je razlika po terapiji očitna in predvsem je pomembno, da so se z njo strinjali tudi pacienti.
 

Druga klinična praksa je potekala na kirurškem oddelku za ginekologijo v isti bolnišnici Royal Alexandra Hospital. Oddelek je imel 21 posteljnih enot in dva tima medicinskih sester. Kadra na oddelku je bilo v primerjavi z našimi bolnišnicami več. Prisotni sta »assistent nurse« in »staff nurse«, ki bi jih lahko primerjali z našimi srednjimi in diplomiranimi medicinskimi sestrami. Dela in kompetence med skupinama se razlikujejo, vendar sva opazili, da zelo dobro sodelujejo v skupno dobro ozdravitve pacienta. Naloge diplomirane medicinske sestre na kirurškem oddelku so aplikacija vseh zdravil, meritve vitalnih funkcij in urejanje dokumentacije, za katero ocenjujeva, da jo je več kot pri nas. Poleg tega pa spremljajo pacienta tudi po operaciji in po splavu ter se ukvarjajo z izplavljenimi zarodki. Tudi sami sva imeli priložnost videti te zarodke po abortusu. Zelo zanimivo je, kako se zarodek hitro razvija in v nekaj tednih dobi pravo podobo bodočega dojenčka, definirani so udi in prstki. Mogoče je bilo opaziti tudi spol pri moškem zarodku. Po eni strani se stvar zdi zanimiva, po drugi pa se te dotakne. Zelo nelagoden občutek sem dobila v prsih, ko so zarodek in placento zavili v plastično vrečko in ju dali v škatlo. Kljub temu, da to še ni bilo človeško bitje, ki bi živelo, se mi je zdelo nehumano, da so ga zavili v plastiko. Vsak človek bi moral videti ta prizor preden se odloči za splav.


Razlika med našimi in bolnišnicami na Škotskem je tudi v delovniku. Medicinske sestre v bolnišnicah na Škotskem delajo po 12 ur in pol na dan, podnevi ali ponoči in to trikrat ali štirikrat na teden, ostale dni imajo proste. Ker sva midve imeli razpored tak kot najine mentorice, sva tudi midve delali po 12,5 ur na dan. Prvi dan je bil zelo naporno, ker takega delovnika nisva bili vajeni, potem pa sva se s časoma privadili. Naporno je bilo, če si prišel domov v petek po praksi in si želel spati, ostali študenti pa so takrat odhajali na skupna zabavna druženja. Zelo všeč pa nama je bil sproščen odnos in konstruktíven potek dela. Medicinske sestre na Škotskem veliko delajo, vendar si vzamejo tudi čas, da v miru popijejo čaj.

Dan v bolnišnici se za paciente prične ob osmi uri, ko jih medicinske sestre počasi zbudijo. Če so pacietni želeli še malo poležati, so to željo upoštevali in se vrnili čez 10 minut. Vsem pacientom, ki so bili že zbujeni, pa so ponudili zajtrk. Najbolj pogosta zajtrka sta bila popečen toast s slanino in maslom ter čajem ali pa porridge (neke vrste ovsena kaša). Po zajtrku je na vrsto prišla nega tistih pacientov, ki so potrebovali pomoč. Zanje smo si vzeli veliko časa in jim pomagali pri dostopu do tuša, če jim je to zdravstveno stanje ni omogočalo. Med tem časom je polovica negovalnega tima odšla na malico, ko pa so prišli nazaj, je odšla na malico druga polovica. Veliko je bilo tudi sprejemov in premeščanj, tudi po samem oddelku, zaradi različnih razlogom kot so infekcije, slabo počutje pacienta ali umiranje. Veliko pacientov je na oddelku bruhalo, tudi ponoči. Nekatere je bilo strah operacij, s tistimi so se medicinske sestre poskušale pogovoriti. Drugi so bruhali zaradi napredovanja bolezni, saj je bilo veliko pacientk z ginekološkim rakom ali pa zaradi pre-medikacije, ki so jo dajali na oddelku. Vizite so potekale različno, ker je bil oddelek delno mešan in je imel tudi paciente z drugih področij (npr. ortopedije – zaradi zloma). Zdravniki so se pogovorili s pacientom, predpisali so terapijo, če pa jih je še kaj zanimalo ali so želeli opozoriti na kakšno posebnost, so vljudno vprašali ali opozorili eno od medicinskih sester, ki je delala v timu, v katerega oskrbi je bil dotični pacient.
 

Najina tretja klinična praksa je potekala na področju patronažnega varstva. Delo v patronažni zdravstveni negi se na Škotskem deli med »district nurses« in »health visitors«. Midve sva delali s »health visitors«, ki so dodatno izobražene diplomirane medicinske sestre ali diplomirane babice, ki se ukvarjajo s preventivo in promocijo zdravja na domovih pacientov, ki so večinoma otroci in njihovi starši. Na obisku veliko opazujejo, svetujejo in spremljajo otrokovo rast in razvoj. Med drugim pa v njihov delokrog spadajo tudi otroci iz registra ogroženih otrok. Napredek pri slednjih pa je po mnenju mentoric kar trd oreh. »Health visitors« niso le patronažne medicinske sestre pač pa opravljajo tudi dispanzersko varstvo iz svojega področja dela kot so sistematski pregledi otrok in izvedbe različnih posvetovalnic. Medtem, ko se »district nurses« ukvarjajo predvsem s starejšimi in kroničnimi pacienti. Kar nekajkrat sva bili prisotni na preventivnih pregledih za dojenčke ter mlajše otroke. Zanimivo je, da jih pregleda samo sestra oz. "health visitor", v primeru, da opazijo kakšna odstopanja pa jih napotijo k zdravniku. Sistem patronažnega zdravstvenega varstva je zelo dobro organiziran. Bili sva tudi na nekaj obiskih pri socialno ogroženih otrocih, pri tem sva opazili, da imajo tudi na Škotskem veliko težav z s prepovedanimi drogami. Socialno ogroženim družinam država plačuje najemnino za stanovanje in jim daje od 60 do 70 funtov na teden za hrano. Ta klinična praksa nama je bila od vseh treh najbolj všeč, saj nama je dala največji vpogled v pacientovo stanje. Dostikrat stvari izgledajo v redu, za štirimi zidovi pa se lahko dogaja marsikaj.
 

Škotsko si bova zapomnili po prijaznih, odprtih ljudeh, s svojstvenim naglasom angleščine, po številnih naravnih in kulturnih lepotah, privlačni zeleni travi, predvsem pa po pravljičnih gradovih in čudovitih izkušnjah na različnih področjih klinične prakse, ki so nama razširile pogled na delo medicinskih sester in odprla nove možnosti poklicne poti v zdravstveni negi.


FOTO GALERIJA

 

Kim Peternel, študentka 3. letnika VŠZNJ in Sergeja Zver, absolventka VŠZNJ