Kompetence

OBVEZNI DEL PROGRAMA SPECIALIZACIJE

I. OCENA POTREB PO ZDRAVSTVENI NEGI, TRIAŽA, NAČRTOVANJE IN IZDELAN NAČRT OBRAVNAVE

Znanja

– Splošna psihopatologija
– Specifična psihopatologija
– Vzroki duševnih motenj, povezanost in vzroki
– Posledice duševnih motenj in težave v funkcioniranju
– Zdravstvena nega osebe z duševno motnjo

Kompetence

– Sposobnost vsestranskega zbiranja in vrednotenja informacij o pacientovem duševnem, telesnem, socialnem in duhovnem stanju
– Prepoznavanje simptomov duševnih motenj in ocena njihovega vpliva na vsakodnevno delovanje pacienta
– Identifikacija življenjsko ogrožajočih stanj na področju duševnega zdravja
– Uporaba standardiziranih ocenjevalnih instrumentov in orodij za ocenjevanje duševnega zdravja
– Identifikacija dejavnikov tveganja in zaščitnih dejavnikov, ki vplivajo na duševno zdravje pacienta
– Prepoznavanje aktualnih in potencialnih negovalnih problemov pri težavah v duševnem zdravju in duševnih motnjah
– Opredelitev prioritet zdravstvene nege na podlagi ocene pacientovega stanja
– Uporaba postopkov usmerjanja in triažiranje za določanje stopnje nujnosti obravnave pri težavah v duševnem zdravju in duševnih motnjah
– Izbira in izvajanje ustreznih negovalnih intervencij z vključevanjem farmakoloških in nefarmakoloških obravnav
– Upoštevanje individualnih potreb pacienta ter vključevanje njegovih osebnih virov podpore v negovalni načrt
– Redno spremljanje in vrednotenje učinkovitosti izvedenih intervencij ter prilagajanje negovalnega načrta glede na ugotovljene rezultate in aktualne potrebe pacienta

II. OBRAVNAVA: ZDRAVLJENJE IN REHABILITACIJA

Znanja

1. Psihofarmakologija in zdravstveno vzgojna podpora pri zdravljenju:

– Splošna in specialna psihofarmakoterapija
– Vrste psihotropnih zdravil, njihov mehanizem delovanja in vpliv na duševno zdravje
– Pregled najpogosteje predpisanih zdravil za kronične bolezni (npr. hipertenzija, sladkorna bolezen, dislipidemija)
– Aplikacija zdravil v posebnih farmacevtskih oblikah
– Neželeni učinki zdravil in njihovo obvladovanje skozi zdravstveno vzgojni pristop
– Splošne smernice zdravstvenega vzgojnega pristopa pri jemanju zdravil
– Zdravstveno vzgojno delo pri pacientih, ki prejemajo psihotropna zdravila ter zdravila za pridružene kronične bolezni: zagotavljanje skladnosti terapije, prepoznavanje možnih interakcij in optimizacija zdravljenja v sodelovanju s kliničnimi farmakologi

2. Komunikacija in vzpostavljanje terapevtskega odnosa:

– Komunikacijske veščine
– Vzpostavljanje in ohranjanje terapevtskega odnosa s pacientom
– Aktivno poslušanje in učinkovito vodenje pogovora
– Delo z zahtevnejšimi sogovorniki in reševanje konfliktov
– Nudenje konstruktivnih povratnih informacij
– Motivacijski intervju

3. Psihološko svetovanje in psihoedukacija:

– Indikacije za svetovanje
– Psihoedukacija pacienta o težavah o duševnem zdravju oziroma duševnih motnjah, zdravljenju in obvladovanju težav
– Osnovne tehnike svetovanja
– Tehnike reševanja problemov in odločanja

4. Osnovna psihoterapevtska znanja in pristopi:

– Indikacije za psihoterapevtsko obravnavo
– Pregled specifičnosti priznanih psihoterapevtskih pristopov
– Osnovna znanja in veščine vedenjsko-kognitivne terapije (vedenjske in kognitivne tehnike)

5. Delo v skupini:

– Osnovno znanje za delo v skupini
– Značilnosti skupin in skupinski procesi
– Veščine vodenja skupin

6. Vsebine psihosocialne rehabilitacije (PSR):

Skrb zase in profesionalni razvoj:

– Strategije za spoprijemanje s stresom
– Prepoznavanje in reguliranje lastnih čustvenih odzivov
– Pomen in vloga supervizije

Kompetence

– Sposoben izvesti celostno oceno pacientovega duševnega, telesnega, socialnega in duhovnega stanja ter njegove adherence k farmakoterapiji
– Sposoben v delovni skupini oceniti potrebe pacientov
– Sposoben načrtovati zdravstveno vzgojo in podporo sodelovanje zdravljenju
– Izvajanje psihoedukacije pacienta o težavah v duševnem zdravju oziroma duševnih motnjah, možnostih zdravljenja ter strategijah za obvladovanje in soočanje s težavami z namenom povečanja razumevanja, sodelovanja v zdravljenju in izboljšanja kakovosti življenja.
– Prepoznavanje in obvladovanje zapletov, kot so metabolni sindrom, in dejavnikov tveganja.
– Spremljati dejavnike tveganja za metabolni sindrom in izobraževati v skupini in individualno o njihovem obvladovanju
– Spremljanje kliničnih parametrov (npr. telesna masa, krvni tlak, laboratorijski izvidi) ter izvajanje preventivnih ukrepov za zmanjšanje tveganja zapletov
– Prepoznavanje in preprečevanje neželenih interakcij zdravil ter sodelovanje pri prilagajanju farmakoterapije
– Pozna nefarmakološke oblike obravnav pri različnih skupinah pacientov v skladu z njihovimi potrebami
– Spodbujanje samoučinkovitosti pacienta pri obvladovanju bolezni ter vključevanje njegovih virov podpore
– Zna vzpostaviti terapevtski odnos s pacientom
– Sposoben voditi pogovor, reševati konflikte in nuditi konstruktivne povratne informacije
– Zna uporabiti tehnike svetovanja in motivacijskega intervjuja.
– Sposoben uporabiti vedenjsko-kognitivne tehnike pri podpori pacientom v klinični praksi
– Razumevanje skupinske dinamike, procesov in pridobivanje spretnosti za vodenje skupinskih intervencij
– Razumevanje konceptov, metod in pomena psihosocialne rehabilitacije ter njihove vloge v procesu okrevanja
– Prepozna pomen strategij za spoprijemanje s stresom in regulacije lastnih čustvenih odzivov pri delu s pacienti

III. POMOČ PRI OKREVANJU IN SODELOVANJE S PACIENTOM S KRONIČNO DUŠEVNO MOTNJO

Znanja

– Vsebine vezane na človekove pravice (UN CRPD, WHO QUOLRIGHTS, WHO Akcijski Plan 2025)
– Znanje za krepitev moči oseb z duševnimi motnjami in povečanjem njihovega osebnega nadzora, pri čemer se poudarjata njihova vloga in avtonomija pri usmerjanju lastnega okrevanja v povezavi z zgoraj omenjenimi dokumenti
– Razume pomen dostojanstva in partnerstva pacientov v obravnavi
– Pomen družine pri okrevanju
– Vrstniško zagovorništvo, zastopništvo in samopomoč
– Merjenje izidov

Kompetence

– Sposobnost opravljanja funkcionalnih ocen, vključno s pridobivanjem informacij o funkcionalnih sposobnostih pacienta, njegovih prednostih in manjših zmožnostih
– Upoštevanje mednarodnih smernic (UN CRPD, WHO QualityRights) za varovanje človekovih pravic oseb z duševnimi motnjami.
– Spodbujanje enakopravnega partnerstva z osebami z duševno motnjo ter spoštovanje njihove avtonomije in dostojanstva v zdravstveni oskrbi.
– Omogočanje aktivne vloge pri usmerjanju lastnega okrevanja in povečanje osebnega nadzora oseb z duševno motnjo
– Poznavanje pomena vključevanja družinskih članov v proces okrevanja ter krepitev njihove podporne vloge
– Poznavanje pomena vrstniškega zagovorništva, zastopništva in samopomočnih skupin
– Znanje za uporabo ustreznih orodij za merjenje izidov in učinkovitosti psihosocialnih intervencij

IV. VODENJE IN MANAGEMENT

Znanja

– Sistem organizacije skrbi za duševno zdravje in pravne podlage v RS
– Razvoj vodstvenih veščin in kompetenc za vodenje in sodelovanje v med-poklicnih skupinah: vodenje med-poklicnih timov, strateško načrtovanje, odločanje na podlagi podatkov, obvladovanje tveganj
– Vodenje in sodelovanje v multidisciplinarnih timih: facilitacija, skupinsko odločanje, reševanje konfliktov
– Uporaba metod upravljanja kakovosti in varnosti (PDCA, klinične poti, kazalniki kakovosti, ocena tveganja, spodbujanje kulture odprte komunikacije in poročanja varnostnih incidentov)
– Samorefleksija in supervizija: podpora osebnemu razvoju, vzpostavljanje praks redne samorefleksije, pomen supervizije pri preprečevanju izgorelosti in izboljšanju delovnih rezultatov
– Organizacijske strategije: Pridobivanje in razvoj znanj timov in posameznikov, spremljanje dela strokovnjakov (kakovost in varnost), uvajanje sprememb, mentorstvo sodelavcev in študentov, komunikacija, kritično razmišljanje in odločanje, varovanje podatkov in etična merila.

Kompetence

– Razumevanje sistema organizacije skrbi za duševno zdravje v Republiki Sloveniji ter pravnih okvirov, ki ga urejajo
– Poznavanje zakonodaje in smernic za zagotavljanje kakovostne, varne in zakonite zdravstvene oskrbe
– Posedovanje veščin vodenja in koordinacije multidisciplinarnih timov za zagotavljanje interdisciplinarne oskrbe
– Poznavanje pomena timskega dela, učinkovitega sodelovanja in profesionalne komunikacije
– Samorefleksija za izboljšanje klinične prakse in osebnega razvoja
– Pomen supervizije kot orodja za preprečevanje izgorelosti in izboljšanje delovne učinkovitosti
– Načrtovanje organizacijske spremembe za izboljšanje procesov v zdravstveni oskrbi
– Mentoriranje in coaching sodelavcev ter aktivno vključevanje v izobraževalne procese
– Pomen kompetenc za kritično presojanje, sprejemanje odločitev in reševanje kompleksnih situacij
– Razvijanje kulture medsebojnega spoštovanja, strokovne komunikacije in profesionalne odgovornosti
– Spoštovanje, razumevanje in poznavanje uporabe etičnih načel pri svojem delu in zagotavljanje varstva podatkov ter zagovorništvo pacientovih pravic

V. KLINIČNA EKPERTIZA IN SPREMLJANJE LASTNEGA DELA

Znanja

– Implementacija z dokazi podprtih pristopov na področju duševnega zdravja ter razvoj ocenjevanja znanstvenih raziskav
– Uporaba ocenjevalnih orodij za spremljanje dela

Kompetence

– Pomen raziskovalne pismenosti in kritičnega vrednotenja znanstvenih raziskav
– Pomen uporabe dokazov v klinični praksi
– Sposobnost aktivnega vključevanja v procese prenosa raziskovalnih spoznanj v klinično prakso
– Spodbujanje kulture nenehnega izboljševanja oskrbe z uporabo znanstvenih dokazov.

IZBIRNI DEL PROGRAMA SPECIALIZACIJE

I. ODVISNOST

Znanja

– Temelji javnega zdravja, razvoj, etiologija, faze odvisnosti, biopsihosocialni model, teorije motivacije in psihopatologije
– Poznavanje psihoaktivnih substanc, njihovih vplivov in patofiziologije odvisnosti
– Diagnostična orodja in klasifikacijski sistemi za motnje odvisnosti
– Specifične klinične slike in značilnosti različnih substanc ter zasvojljivih vedenj (alkohol, zdravila, prepovedane substance, nove psihoaktivne substance, igre na srečo, digitalni mediji, nakupovanje)
– Obravnava nujnih stanj (predoziranje, odtegnitvena stanja, agresivnost) in uporaba ustreznih protokolov
– Farmakoterapija odvisnosti (substitucijska terapija, titriranje zdravil)
– Psihosocialni in psihoterapevtski pristopi zdravljenja ter programi zmanjševanja škode in preventive
– Specifična zakonodaja na področju obravnave odvisnosti (ZPUPD, ZPPPD, ZOPA)

Kompetence

– Celostna ocena stanja pacienta (telesno, duševno, socialno, duhovno).
– Prepoznavanje in urgentno ukrepanje pri psihiatričnih nujnih stanjih pri osebah, ki so odvisne
– Načrtovanje individualiziranih terapevtskih načrtov (zmanjševanje škode, abstinenca)
– Koordinacija s strokovnjaki v interdisciplinarnih timih za kompleksne primere
– Avtonomno titriranje zdravil (substitucijske terapije) v okviru predpisanega terapevtskega okna
– Samostojno vodenje načrtov obravnav in ambulant ob stabilni remisiji
– Sodelovanje v projektih ter z nevladnimi organizacijami
– Sodelovanje pri oblikovanju politik zdravstvene obravnave odvisnosti

II. DELO S STAREJŠIMI ODRASLIMI

Znanja

– Poznavanje teoretičnih izhodišč gerontopsihiatrične zdravstvene nege ter razumevanje specifičnih potreb starejših oseb
– Sposobnost ugotavljanja potreb, načrtovanja, izvajanja ter evalvacije osnovnih in specialnih aktivnosti zdravstvene nege za starejše osebe z duševnimi težavami
– Uporabo posebnih veščin in pristopov za vzpostavljanje uspešne komunikacije ter gradnjo terapevtskega odnosa z osebami v gerontopsihiatriji.
– Znanja o tehnikah zmanjševanja vznemirjenosti in psihomotoričnega nemira, vključno z deeskalacijskimi tehnikami in posebnimi varovalnimi ukrepi pri osebah z demenc.
– Uporabo specifičnih tehnik pri izvajanju zdravstvene nege osnovnih življenjskih aktivnosti pri delno ali popolnoma telesno oviranih gerontopsihiatričnih osebah
– Celostno načrtovanje in izvajanje zdravstvene nege osebe z demenco v domačem okolju, vključno z izvajanjem zdravstveno vzgojnih aktivnosti za osebe, njihove svojce ter promocijo zdravja v širši družbeni skupnosti
– Načrtovanje in izvajanje zdravstveno vzgojnih aktivnosti, posebej prilagojenih osebam z zmernim kognitivnim upadom
– Poznavanje procesov sodelovanja pri urejanju socialnih težav ter izvedbi različnih oblik pomoči
– Poznavanje zakonodajnih določil in etičnih načel za obravnavo gerontopsihiatričnih oseb, vključno z zmožnostjo etične presoje pri dilemah v klinični praksi

Kompetence

– Celostna ocena in odzivanje na telesne, duševne ter socialne potrebe starejših oseb
– Samostojno izvajanje procesa zdravstvene nege in dokumentiranje
– Uporaba učinkovitih komunikacijskih tehnik v terapevtski obravnavi starejših oseb
– Izvajanje pristopov za umirjanje, zagotavljanje varnosti in obvladovanje tveganj v zdravstveni obravnavi
– Samostojno odločanje pri specifični zdravstveni negi telesno oviranih starejših oseb.
– Urejanje in koordinacija pomoči svojcem ter skrbnikom starejših oseb z duševno motnjo
– Zdravstveno vzgojno delo starejših oseb in svojci ter promocija zdravja v skupnosti
– Razumevanje potreb starejših oseb z vedenjskimi in kognitivnimi težavami.

III. FORENZIČNA PSIHIATRIJA

Znanja

– Osnove, posebnosti in najpogostejši psihopatološki znaki pri osebah v forenzični psihiatriji
– Rehabilitacijski postopki v forenzično-psihiatrični obravnavi (probacijske službe)
– Značilnosti sodno-psihiatričnega izvedenskega mnenja ter vloga izvedenstva v kazenskem, civilnem in upravnem pravu (ZSICT)
– Poznavanje zakonodaje pri izreku varnostnih ukrepov (KZ, ZIKS, ZPro, ZDZdr)
– Specifična psihiatrična problematika oseb v prevzgojnih in kazenskih ustanovah

Kompetence

– Prepoznavanje osnov, posebnosti in najpogostejših psihopatologij v forenzični psihiatriji
– Razumevanje konceptov in metod psihosocialne rehabilitacije ter njihove vloge pri okrevanju pacientov v forenzični obravnavi
– Izvajanje funkcionalnih ocen, vključno s prepoznavanjem prednosti in omejitev pacienta
– Poznavanje značilnosti sodno-psihiatričnega izvedenstva in vloge forenzične psihiatrije v kazenskem, civilnem ter upravnem pravu v skladu z Zakonom o duševnem zdravju
– Poznavanje psihiatrično pomembnih varnostnih ukrepov po Zakonu o duševnem zdravju
– Poznavanje psihiatrične problematike oseb v prevzgojnih in kazenskih ustanovah

IV. AVTIZEM IN MOTNJE V RAZVOJU

Znanja

– Razumevanje značilnosti, raznolikosti in komorbidnosti motenj avstističnega spektra (MAS)
– Prepoznavanje zgodnjih znakov MAS in uporaba presejalnih orodij za zgodnjo obravnavo
– Individualizirana zdravstvena nega otrok in mladostnikov z MAS: ocena potreb, načrtovanje, izvajanje in vrednotenje
– Uporaba strategij za zmanjševanje stresa in anksioznosti (vizualni pripomočki, strukturirano okolje, senzorna podpora, podporne komunikacijske metode)
– Obvladovanje vedenjskih izzivov z uporabo pozitivne vedenjske kontrole in LOW arousal pristopa z upoštevanjem senzornega profila posameznika
– Sodelovanje z otrokom/mladostnikom, starši in multidisciplinarnimi timi pri oblikovanju podpornih strategij
– Prepoznavanje duševnih stanj in motenj (npr. anksioznost, depresija, ADHD) ter uporaba prilagojenih pristopov zdravstvene nege in oskrbe
– Osnovno poznavanje farmakoloških in nefarmakoloških pristopov pri vedenjskih in psihiatričnih simptomih otrok in mladostnikov z MAS

Kompetence

– Sposobnost prepoznavanja potreb po zdravstveni negi pri otroku z MAS in individualizirana obravnava glede na otrokove / mladostnikove potrebe
– Uporaba prilagojenih komunikacijskih tehnik (vizualni pripomočki, PECS, TEACCH)
– Oblikovanje strukturiranega in senzorno prilagojenega okolja za zmanjšanje anksioznosti
– Prilagajanje zdravstvenih postopkov za zmanjšanje stresa pri otrok z MAS
– Uporaba strategij pozitivne vedenjske podpore za obvladovanje vedenjskih izzivov
– Aktivno sodelovanje s starši in multidisciplinarnimi timi pri celostni obravnavi oseb z MAS
– Prepoznavanje duševnih stanj in motenj (npr. anksioznost, depresija, MAS, ADHD) ter uporaba prilagojenih pristopov zdravstvene nege glede na individualne potrebe, v okviru pridobljenih znanj s področja zdravstvene nege
– Osnovno poznavanje farmakoterapije in neželenih učinkov zdravil pri otroku z MAS
– Uporaba neinvazivnih in netravmatskih pristopov krizne intervencije ter preprečevanje in obvladovanje kriznih situacij v okviru pridobljenih kompetenc s področja zdravstvene nege
– Sposobnost zagovorništva za potrebe otrok in mladostnikov z MAS v zdravstvenem in izobraževalnem sistemu

V. OTROCI IN MLADOSTNIKI S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Znanja

– Osnove otroške razvojne nevrologije in stanja, povezana z razvojnimi težavami otrok in mladostnikov
– Zdravstvena nega in oskrba otrok ter mladostnikov s težavami v duševnem zdravju in razvoju
– Zdravstvena nega otrok in mladostnikov z nujnimi stanji v psihiatriji
– Poznavanje farmakoterapije v otroški in mladostniški psihiatriji
– Temelji promocije duševnega zdravja in preventive pri otrocih in mladostnikih
– Delo z otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju na primarni ravni
– Prepoznavanje dejavnikov tveganja (zanemarjanje, zloraba, družinske stiske, šolski neuspeh, vrstniško nasilje, izključenost)

Kompetence

– Poznavanje otroške razvojne nevrologije in razumevanje stanj, povezanih s težavami v duševnem razvoju
– Podpora otrokom in mladostnikom ter njihovim družinam, izvajanje učinkovite komunikacije z otroki, mladostniki in družino
– Sposobnost prilagajanja zdravstvene nege specifičnim razvojnim potrebam otroka ali mladostnika (individualizirani pristopi)
– Sposobnost prepoznavanja potreb po zdravstveni negi in oskrbi v okviru pridobljenih znanj s področja zdravstvene nege
– Zna uporabiti postopke usmerjanja in triažiranja za oceno resnosti kriz v duševnem zdravju in izvajanje intervencij v skladu s smernicami
– Prepoznavanje in ukrepanje v nujnih psihiatričnih stanjih pri otrocih in mladostnikih v okviru pridobljenih strokovnih znanj s področja zdravstvene nege
– Sposoben vzpostaviti varno, strukturirano in stabilno okolje ter zagotoviti podporo otroku, mladostniku in družini v kriznih situacijah
– Pozna specifičnost farmakoterapije pri otrocih in mladostnikih, vključno z indikacijami, učinkovitostjo in možnimi neželenimi učinki psihotropnih zdravil
– Sodelovanje z multidisciplinarnimi timi (psihologi, socialni delavci, specialni pedagogi, psihiatri, pedopsihiatri)
– Vključevanje otroka/mladostnika in družine v načrtovanje obravnave in podpora pri razumevanju ter obvladovanju težav v duševnem zdravju
– Razumevanje etičnih vprašanj pri obravnavi otrok (npr. sodelovanje v odločanju, zaščita pred nasiljem).«.

6. Odgovornost po zaključeni specializaciji

Po uspešno zaključeni specializaciji je diplomirana medicinska sestra specialistka oz. diplomirani zdravstvenik specialist s področja duševnega zdravja in psihiatrije strokovno in poklicno odgovoren za uporabo pridobljenih znanj, veščin in kompetenc na svojem specialističnem področju.

Specialist je dolžan:

– samostojno in strokovno izvajati naloge, ki zahtevajo poglobljeno znanje s področja duševnega zdravja in psihiatrije, v skladu z opredeljenimi kompetencami,
– prevzeti odgovornost za koordinacijo obravnav pri pacientih, ki so v timski obravnavi,
– izvaja vodenje v posamičnih primerih, izvaja individualno in skupinsko svetovanje v skladu s kompetencami,
– izvajati podporo pacientov pri okrevanju,
– izvajati mentorstvo za zaposlene v izobraževalnem procesu v skladu s kompetencami,
– sodelovati v raziskovalnih skupinah na področju preventive in rehabilitacije duševnega zdravja v skladu s protokoli raziskovanja,
– poznati in varovati pravice oseb z duševnimi motnjami v skladu z mednarodnimi standardi, ,
– uporabljati standardizirane kvalitativne in kvantitativne ocene za oceno izidov obravnav.